Psalms 142

142. Poglavje

1{Pouk Davidov, ko je bil v votlini. Molitev.} Z glasom svojim kličem h Gospodu, z glasom svojim milo prosim Gospoda, 2pred njim izlivam skrbi svoje, stisko svojo oznanjam pred njim. 3Ko je omagoval moj duh v meni, takrat si ti poznal stezo mojo. Na poti, po kateri sem hodil, so mi skrivaj nastavili zanko. 4Ozri se na desno in poglej: ni ga, ki bi me poznal; izginilo mi je vsako zavetje, ni ga, ki bi skrbel za dušo mojo. 5K tebi kličem, Gospod, govoreč: Ti si zavetje moje, delež moj v deželi živečih. 6Poslušaj vpitje moje, ker ponižan sem silno, otmi me preganjalcev mojih, ker močnejši so od mene. 7Izpelji iz zapora dušo mojo, da hvalim ime tvoje; tedaj me bodo obdali pravični, ko mi izkažeš dobroto.
Copyright information for SloChraska